Kako teleskop res deluje

Teleskop ne povečuje - zbira svetlobo. Vaša zenica se v temi razširi na približno 7 milimetrov in to je vse, s čimer nebo lovite. Teleskop podstavi večje okno.

Past je v tem, da okno raste s kvadratom premera, ne premo sorazmerno. Teleskop s 130 mm objektiva ne zbere dvakrat več svetlobe od tistega s 65 mm - zbere je štirikrat več. Prav zato je razlika med 60 in 90 milimetri veliko večja, kot se zdi po ceni.

Premaknite drsnik in glejte, koliko pik svetlobe pade v objektiv v primerjavi z vašim očesom.

Povečava ni lastnost teleskopa. Je razmerje med goriščno razdaljo teleskopa in goriščno razdaljo okularja - in ker okular zamenjate, lahko iz istega teleskopa iztisnete katero koli številko. Tudi neumno.

Meja je fizikalna: približno dvakratnik premera v milimetrih. Teleskop s 100 mm objektiva smiselno pelje do okoli 200-kratne povečave. Nad tem ne dobite več podrobnosti - dobite iste podrobnosti, večje in mehkejše. Temu se reče prazna povečava.

Nastavite kombinacijo in glejte Luno. Ko prekoračite mejo, se slika napihne in razmaže hkrati.

Ko boste v ponudbi videli refraktor, Newton in Maksutov, ne gledate treh znamk istega izdelka. Gledate tri načine, kako spraviti svetlobo v gorišče - in vsak od njih ima ceno, ki jo plačate nekje drugje.

Izberite dizajn in poglejte, kod potuje svetloba.

Nebo se vrti za 15 kotnih stopinj na uro, ker se vrti Zemlja. To je hitrost, ki je skozi okular ne vidite takoj - na posnetku pa se pokaže v nekaj sekundah.

Azimutna montaža se premika gor-dol in levo-desno. Objekt lahko drži na sredini, a se polje okoli njega vrti. Sredina ostane ostra, robovi se razpotegnejo v loke. Temu se reče vrtenje polja in je razlog, zakaj z azimutno montažo nad približno pol minute ne pridete.

Ekvatorialna montaža ima eno os naravnano na nebesni pol - torej vzporedno z osjo Zemlje. Vrti se okoli iste osi kot nebo, zato polja ne vrti. To poravnavanje te osi je polarna poravnava in je prvo opravilo vsakega večera.

Izberite montažo in podaljšajte ekspozicijo.